MEDNARODNA FEDERACIJA TRANSPORTNIH DELAVCEV
Zastave ugodnosti
Države, ki nudijo svoje nacionalne registre za registracijo ladij, katerih lastniki so iz drugih držav, se pojmujejo kot države zastave ugodnosti – Flag of convenience (FOC) FOC registracije tradicionalno nudijo “lahek” vpis, nizke ali celo nikakršne davke ter nimajo nikakršnih omejitev glede nacionalnosti posadk. S transakcijo ladje iz čistega nacionalnega registra v registre FOC, lastnik “beži” od plačevanja davkov, varnostnih meril in od sindikalnih organizacij. Edina merodajna definicija FOC – statusa je ITF-ova lista. To listo je sestavil skupni odbor Sindikata pomorščakov in Sindikata luških delavcev (Odbor za dobre odnose/Fair Practices Committee), ki se skozi ITF kampanjo bori proti FOC. Države se dodajajo na listo po določenih kriterijih (najvažnejše pa je, da je največje število ladij v registru v tujem lastništvu ali pod tujo kontrolo). ITF trdi, da je vsaka ladja, ki je v lastništvu podjetja iz države različne od zastave katero ladja vije, FOC ladja, in tako se napram takšni ladji tudi vodijo vsi postopki. Ladje, ki so v stvarnem lastništvu v državah označenih z FOC državo, se smatrajo za ladje pod nacionalno zastavo. ITF-ova lista je vedno podložna dokazovanju. Sindikati združeni v ITF in inšpektorji ITF-a menijo, da je ladja ki vije FOC zastavo v tujem lastništvu, dokler se ne dokaže nasprotno. Ravno tako se predpostavlja, da ladja pod nacionalno zastavo podjetja ni FOC ladja. Lastniki ladij pod zastavami ugodnosti so zaradi različnih razlogov, vendar vseh vezanih na dobiček izbrali, da dajo svojim ladjam “lažno” nacionalnost. Ladje, ki vijejo zastave kot so: Panama, Liberija, Bahami, St. Vincent & Grenadines, Antigua in Barbuda, Malta, Libanon…. običajno nimajo stvarne veze s temi državami. Ladjar je samo izbral eno iz široke ponudbe FOC držav ter zatem na isti način izbral tudi nacionalnost posadke. Države zastav ugodnosti ne upoštevajo najminimalnejših socialnih standardov, kakor tudi ne sindikalnih pravic pomorščakov. V nasprotnem primeru bi seveda ladjarji zelo hitro izgubili interes za njihove zastave. Države iz katerih prihaja delovna sila – pomorščaki, lahko naredijo le malo za njih ali popolnoma nič, tudi če bi to hotele, ker na ladji veljajo predpisi, ki so zasnovani na registru države v katerem se ladja nahaja. Rezultat takega stanja je, da večina pomorščakov na teh ladjah ni včlanjenih v sindikate, za tiste, ki pa so, je sindikat pogosto brez moči, da vpliva na dogajanja na ladji. Mnogi pomorščaki zaposleni na ladjah zastav ugodnosti prejemajo šokantno nizke plače, živijo v izredno slabih pogojih in delajo preko rednega delovnega časa brez možnosti pravega počitka ter nimajo odgovarjajoče zdravniške pomoči. Zelo pogosto se tudi zanemarja vzdrževanje in varnost ladje (v mnogih primerih prijavljenih ITF-u, ladje niso varne za plovbo). V najhujših primerih so pomorščaki “zaporniki” na ladji, saj ne morejo dovolj zaslužiti za stroške repatrijacije, za katere ladjar zahteva, da jih sami plačajo.
Delovanje ITF-a
Ladje, ki vijejo zastave ugodnosti imajo za ITF drugačen, poseben status, različen od tistega, ki ga imajo ladje, ki vijejo nacionalno zastavo. Vzsled tega je politika ITF-a, da morajo biti na takšnih ladjah veliko višji minimalni standardi. ITF Kolektivna pogodba zagotavlja podroben popis pogojev dela, kakor tudi plač na ladjah pod zastavami ugodnosti. Ko organizacije ladjarjev prigovarjajo, da je potrebno spoštovati minimalne plače skladno s priporočilom Mednarodne organizacije dela – ILO (978 USD za usposobljenega pomorščaka na mestu krmarja) na vseh ladjah, ter s tem tudi na ladjah z zastavami ugodnosti, ITF na to odgovarja, da je to sicer točno in da se priznava takšen absolutni minimum na ladja, ki vijejo nacionalne zastave, vendar pa morajo biti plače na ladjah, ki vijejo zastave ugodnosti veliko višje, da bi bile sprejemljive za ITF (plača krmarja ne sme biti manjša kot 1.550 USD – TCC pogodba). Pomorščakom, ki se zaposlujejo na ladjah z zastavami ugodnosti, so velikokrat dana navodila s katerimi se jim preprečuje kontakt z ITF-om. Nekatere se celo prisiljuje, da podpišejo Pogodbe ali Pisma lojalnosti v katerih se zavezujejo, da ne bodo pristopali ITF-u v teh dokumentih pa so celo predvidene sankcije proti pomorščaku in njegovi družini, če kljub podpisu stopi v kontakt z ITF-om. Prav tako obstajajo številni agenti za nudenje zaposlitve in ladjarji, ki podpišejo ITF Pogodbo, vendar potem goljufajo pomorščake z ignoriranjem podpisane pogodbe (npr. izplačujejo nižje plače) in jim grozijo v kolikor si takšno prakso dovolijo prijaviti ITF-u. To je običajno povezano z vodenjem dvojne evidence in prisiljevanjem pomorščakov, da pristanejo na povračilo od ITF-a dosežene razlike plače podjetju ali pa se ta denar odbija od njihovih bodočih plač. Ladjarji, državni organi in agenti za vkrcavanje pomorščakov, ki so vpleteni v izkoriščanje le-teh, širijo laži in klevete na račun ITF-a in njegove kampanije proti zastavam ugodnosti. Obtožujejo ITF, da diskriminirajo pomorščake iz revnejših držav, očitajo mu protekcionizem in celo izsiljevanje. Te obtožbe so seveda smešne in povsem zgrešene, vendar pa kažejo na dejstvo, da ITF za tiste v pomorski industriji, ki služijo z eksploatiranjem pomorščakov, predstavlja velik problem. ITF je mišljenja, da se bogatim ladjarjem ne sme dopustiti, da si sami izbirajo zakone katerih se bodo posluževali in da ne morejo sami izbirati plač, ki jih bodo izplačevali. Namen ITF Standardne pogodbe ni samo v tem, da bi le-ta zagotovila dobre plače pomorščakom, temveč tudi, da odvrača ladjarje od namere, da bi s svojimi ladjami zapuščali nacionalne registre. Res je sicer, da lahko pride do nesoglasij med sindikati, članicami ITF-a iz industrijsko razvitih držav, kjer so ladje v lastništvu in ki vidijo izgubo delovnih mest za svoje člane zaradi osipa ladij iz nacionalnega registra in tistih sindikatov, ki prihajajo iz revnejših držav, ki zagotavljajo ceneno delovno silo. Dolgoročno gledano je za pomorščake širom sveta seveda najpomembneje, da so združeni napram poskusom ladjarjev, da bi v iskanju cenejše delovne sile povzročili konflikte med različnimi nacionalnostmi.
Kako deluje ITF
Spori in nesoglasja med sindikati, ki so članice ITF-a se rešujejo z odprto diskusijo v različnih odborih, na konferencah ITF-ovega Oddelka za pomorščake in na letnih sestankih Odbora za dobre odnose (Fair Practices Committee – FPC), ki je zadolžen za izvajanje kampanje proti zastavam ugodnosti. FPC je sestavljen iz predstavnikov sindikatov pomorščakov in luških delavcev. ITF-ova kampanija proti zastavam ugodnosti je v veliki meri zasnovana na dobri volji luških delavcev, ki sicer nimajo direktne lastne koristi, vendar pa izvajajo akcijo solidarnosti (vključujoč stavko in bojkot) kot pomoč posadkam na ladjah zastav ugodnosti, ki niso pokrite z za ITF sprejemljivimi pogodbami. Ne glede na zakonodajne in praktične ovire, ki jih luških delavcem postavljajo ladjarji in nekatere vlade, se kampanija proti zastavam ugodnosti izvaja vsaj tedensko nekje na svetu in na tisoče eksploatiranih pomorščakov ima razlog, da so jim hvaležni za to. Ladjarji in tisti, ki njihove ladje jemljejo v najem vedo, da bodo v večini svetovnih pristanišč proti njim izvajane akcije če na njihovih ladjah nimajo s stani ITF priznane pogodbe. Nekateri ladjarji so pripravljeni sprejeti takšen rizik a mnogi niso, in možnost, da člani posadk pridejo v kontakt s ITF-om, prisiljuje ladjarje, da mnogi ladjarji bolje plačajo pomorščake, kot bi jih plačali če bi bilo prosto tržišče edini faktor pri odrejanju plač in pogojev dela. V novejšem času se je to kazalo predvsem v državah vzhodne in centralne Evrope ter v novo nastalih državah bivše Sovjetske zveze. Ladjarjem je odgovarjala razcepljenost vzhodnega bloka in njegovo komercialno odpiranje, vidoč veliko možnost v angažiranju cenenih in dobro usposobljenih posadk. Spremembe so tako pospešile ustanavljanje neodvisnih in demokratičnih sindikatov. Mnogi vzhodno-evropski in centralno-evropski sindikati transportnih delavcev so sedaj člani ITF-a. Sindikati pomorščakov Madžarske, Poljske, Romunije, Baltskih držav, Češke, Slovaške, Bolgarije, Slovenije in Hrvaške kakor tudi držav iz področja bivše Sovjetske zveze, so bili sprejeti v ITF. Kolektivne pogodbe utemeljene na minimalnih zahtevah za pogodbo vrste “Skupna cena posadke” (Total Crew Cost – TCC) so bile podpisane ali pa so v fazi pogajanj. V (roparski) industriji, kjer manjše število posameznih ladjarjev ustvarja veliko bogastvo s eksploatacijo večjega števila revnih pomorščakov, poskusa ITF ustvariti “tla” na tržišču delovne sile. ITF mogoče res ne dela brez napak, vendar pa ima prav gotovo velik vpliv, kar potrjujejo tudi pisma številnih pomorščakov in malo je ljudi v današnji pomorski industriji, ki niso še niso slišali za ITF.
Borba proti zastavam ugodnosti od leta 1948 do danes
ITF so leta 1896 osnovali evropski sindikati pomorščakov in luških delavcev. Rotterdamski luški delavci so stavkali in kot odgovor na njihov poziv na pomoč, so jih angleški vodje sindikata podprli z organiziranjem mednarodne federacije sindikatov, ki je koordinirala pomoč stavki luških delavcev. ITF postoji kot organ, ustanovljen z namero, da vzpodbuja podporo med sindikati transportnih delavcev – to je ostal osnovni princip federacije vse do danes. Kmalu po osnovanju je ITF iz federacije, ki združevala pomorske sindikate in sindikate luških delavcev zrastla v telo, ki je združevalo tudi sindikate železničarjev, sindikate civilnega letalstva in sindikate delavcev v cestnem prometu. Danes ITF povezuje 751 sindikatov iz 154 držav, ki štejejo več kot 4,6 mio članov. Od leta 1948 je ena od najvažnejših borb ITF-a, kampanija proti zastavam ugodnosti. ®e dejstvo, da traja že skoraj pol stoletja, kaže na to, kako pomembna je kampanija za pomorske sindikate. Sama dolžina kampanije kaže tudi na to, da ITF, ne glede to kar pravijo naši nasprotniki, ne popušča.
Prvo srečanje z FOC leta 1933
ITF je prvič postavil vprašanje prehoda pod zastavo ugodnosti že davnega leta 1933. Prehod pod zastave ugodnosti je postal največja grožnja pomorskem svetu po drugi svetovni vojni. Ob povojnem povečanju prometa in velikem številu cenenih ladij ostalih na tržišču po vojni, so mnogoštevilni ameriški ladjarji začeli uporabljati panamski register ladij. Do leta 1948 je panamski register ladij narasel na preko tri milijone BRT. Panama, ki so se ji pridružile še Hondurasom in Liberija so postale poznane pod imenom Panlibhon države, kasneje ko se jim pridruži še Kostarika pa kot Panlibhonco (Panama, Liberija, Honduras, Kostarika).
Leta 1948 začne kampanja proti zastavam ugodnosti
S kongresom ITF-a v Oslu, leta 1948, se je pričela kampanja proti zastavam ugodnosti, ki traja še danes. ITF-ova pomorska sekcija je promovirala idejo bojkota proti Panlibhon zastavam, sekcija luških delavcev pa je to idejo v celoti podprla. ITF-ov kongres v Stuttgartu leta 1949 je dokončno oblikoval idejo o kampaniji, ki je več ali manj ostala nespremenjena do današnjih dni. Plan akcije je predvidel uvajanje kolektivnega pregovarjanja z ladjarji na osnovi dogovorjenih minimalnih pogojev. Šele v primerih, ko tak dogovor ne bi uspel bi se začelo z akcijo bojkota proti ladjarjem, ki so odbijali zagotavljanje minimalnih standardov.
Odbor za bojkot postane Odbor za dobre
Na ITF-ovem Kongresu v Stockholmu leta 1952 so bile sprejete zelo pomembne odločitve glede kampanje. Odbor za bojkot je transformiran v Odbor za dobre odnose (v ladijski industriji danes poznan kot Fair Practice Committee – FPC). Prav tako je bilo sklenjeno, da se ustanovi Mednarodni fond za pomoč pomorščakom. Za fond je predvideno financiranje skozi plačilo s strani ladjarjev, katerih ladje so pod zastavami ugodnosti, kakor tudi iz članarine sindikatov pomorščakov, ki so članice ITF-a. Oboje, pre-registracija ladij pod zastave ugodnosti in ITF-ova kampanja proti tem zastavam, sta se še okrepili v začetku petdesetih let. Leta 1950 je bilo 50 ladij, ki so vile zastave ugodnosti, pokrito z za ITF sprejemljivo pogodbo. Liberija pa je postala najmočnejša država v številu ladij pod njeno zastavo. Leta 1954 je bilo 6,5 milijonov BRT svetovnega trgovskega ladjevja pod zastavami ugodnosti, kar je predstavljalo povečanje za 2,5 milijone BRT v zadnjih dveh letih. V teh letih je uspešno izveden bojkot v Angliji, Nizozemski, Nemčiji in mnogih Skandinavskih lukah. V letu 1956 je bilo 300.000 ton FOC ladjevja pokritega z ITF pogodbo, vendar je skupna tonaža ladij pod temi zastavami dosegla številko od 11 milijonov BRT, kar je pomenilo skoraj dvakratno povečanje v samo dveh letih.
Svetovni bojkot leta 1958
ITF-ov Kongres v Amsterdamu, leta 1958, je obnovil poziv na usmerjeno akcijo bojkota proti FOC ladjarjem, ki so odbili podpisati pogodbe. Deset let zatem, ko je bil prvikrat predlagan (na Kongresu v Oslu 1948 leta), je ITF ponovno organiziral štiridnevni bojkot širom sveta proti FOC ladjam, ki niso bile pokrite s pogodbo. Bojkot je začel ob polnoči 30.novembra, 1958 leta in je trajal do polnoči 4.decembra.Med 300 in 400 ladij je bilo zaustavljeno. Akcija je bila uspešna in je pokazala ladjarjem, da imajo sindikati včlanjeni v ITF možnosti in se tudi želijo z medsebojno usklajeno akcijo izboriti za svoje pravice. Akcija je v sindikalni zgodovini zabeležena kot prva koordinirana mednarodna akcija transportnih sindikatov, ki je bila uspešno izvedena. Po štiridnevnem svetovnem bojkotu je odstotek svetovne tonaže pod zastavami ugodnosti bil v upadanju in to v višini 13,6% v letu 1959.do 10,9% v letu 1962.
FOC v šestdesetih
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil obseg kampanje upadal. ITF je svoje delovanje usmeril na lobiranje, delo z vladami ter mednarodnimi telesi. Šestdeseta leta so bila leta ekonomskega napredovanja v mnogih državah širom sveta. Povečan je bil obseg trgovinske izmenjave in stvarni življenjski standard je za mnoge delavce narasel. Zastave ugodnosti so še vedno predstavljale problem, vendar so bili v mnogih sindikatih mnenja , da se ta problematika lahko rešuje skozi akcije vlad posameznih držav. žalostno, vendar delo na mednarodnem področju ni prineslo željenih rezultatov. Mednarodna telesa (kot npr. Generalna skupščina Združenih narodov) so izglasovala obsojanje sistema FOC, vendar pa lepe besede niso pomenile prav nič za posadke na FOC ladjah.
Leto 1971 – obnovljena kampanja
Leta 1971 se je pričelo novo pomembno obdobje kampanje proti zastavam ugodnosti. Kampanja je bila obnovljena ravno v pravem trenutku. Do konča šestdesetih let je prišlo do velikega povečanja v tonaži pod zastavami ugodnosti. V letu 1967 je flota narasla na preko 28 milijonov ton, v letu 1970 na 41,1 milijonov ton, v letu 1972 pa je znašala že 56 milijonov ton. Do leta 1967 je Liberijski register prerastel angleškega s tem postal največji na svetu. Kongres ITF na Dunaju, leta 1971, je posvetil mnogo časa vprašanjem povezanih z FOC. Sindikati skandinavskih držav so zahtevali močnejše aktivnosti kampanje. Rezultat kongresa je bil, da je bila kampanija reorganizirana in obnovljena. Kampanja je morala postati intenzivnejša in bolje koordinirana. Takrat je bila tudi sprejeta ideja o enotni ITF Kolektivni pogodbi (Uniform ITF Collective Agreement), ki je z majhnimi spremembami v veljavi še danes. Plačilna lestvica, ki je sestavni del Pogodbe je bila izračunana na osnovi povprečja plač obstoječih plačilnih lestvic v državah največjega števila pravih lastnikov ladij pod FOC.
ITF inšpektorat
Leta 1971 je bil ustanovljen mednarodni inšpektorat za zastave ugodnosti z ITF inšpektorji zaposlenimi s strani sindikatov pomorščakov in sindikatov luških delavcev v najvažnejših pristaniščih sveta. Ti inšpektorji še vedno zagotavljajo direktno zvezo med posadkami na FOC ladjah in z ITF-ovo FOC kampanjo. Inšpektorji pomagajo, da se zagotovijo pogodbe na ladjah, ki jih nimajo in izvajajo tudi kontrolo na ladjah, ki pogodbe že imajo. Flota pod zastavami ugodnosti je rastla skozi sedemdeseta in osemdeseta leta, ravno tako pa se je širila tudi ITF kampanja. Inšpektorji opozarjajo ladjarje, ki so pod bojkotom, da si bodo z podpisom za ITF sprejemljive kolektivne pogodbe pridobili “Plavi certifikat ITF” (ITF Blue certificate), s tem pa nemoten prehod in zagotovitev nemotenega dela. Novo odkritje v ladjarstvu pa so t.i. Drugi registri, v državah kot so Norveška (NIS), Danska (DIS) in Nemčija (GIS). Na teh ladjah je možno zaposlovati posadke iz tretjega sveta in le-te so plačane skozi lokalne pogodbe v svojih državah. Operiranje Drugega registra je pogosto podobno registru zastav ugodnosti zato ITF temu registru močno nasprotuje. V primerih Drugih registrov je stališče ITF-a, da ne sme biti diskriminacije, da se mora zavarovati varnost ladje in socialni standard, kakor tudi, da se mora sindikatom priznati pravica na pogajanja. Varnost, delovno okolje in pogoji so postavljeni pod vprašaj z registriranjem FOC. Zagotavljanje minimalnih pogojev (standarda) pa ni dovolj, da bi vrnili ladje nazaj pod nacionalne zastave. Res pa je, da je ITF kampanija, ki zagotavlja minimalne standarde na ladjah edina, ki stoji med pomorščaki in totalno eksploatacijo. Kampanija je bila in je še vedno najmočnejši instrument vplivanja na plače in pogoje dela v svetu ladjarstva. Pomorščaki celega sveta, skozi svoje članstvo v sindikatih članicah ITF-a ali pa kot direktni člani ITF-SSD (v državah kjer ni sindikata članice ITF-a), bi morali biti ponosni na edinstveno tradicijo mednarodne solidarnosti, ki označuje ITF kampanjo. Druge industrije “globalno” sledijo ladijsko, a sindikati doživljajo tisto, kar so ITF-ovi sindikati pomorščakov in luških delavcev doživeli v pionirski borbi ob solidarnosti znotraj ITF kampanje proti FOC k pravemu mednarodnemu sindikalizmu.
